Učiteljevo samospoštovanje

boza_hvala

Boža Hvala

1. Uvod

Pred tridesetimi leti je bilo moje prvo delovno mesto učiteljice na podružnični šoli, v mojem rojstnem kraju. Kot mlada učiteljica sem čutila, da me učenci in njihovi starši spoštujejo. Z leti pa se je odnos družbe do učiteljev začel slabšati ter samozavest in samozaupanje začela usihati. Ko sem po več letih prišla poučevat na primestno centralno šolo, kot učiteljica podaljšanega bivanja, sem se počutila bolj svobodno, a razočarano ob spoznanju, da vrednote in pravila obnašanja tu skoraj ne veljajo. Samopodoba, samospoštovanje in samozavest so kopneli. Učitelji se zavedamo, da dane situacije ne moremo čez noč spremeniti, lahko pa spremenimo sebe. Zanimalo me je, kakšna je danes na naši šoli učiteljeva samopodoba in z njo povezano samospoštovanje. Z raziskovanjem sem prišla do pomembnih spoznanj.

2. Samospoštovanje, samopodoba, samozavest

Samospoštovanje je občutek lastne vrednosti, vrednotenje sebe kot človeka, da si vreden vseh dobrih stvari v življenju, kot so sreča, krepko zdravje, blagostanje in izpolnjujoči odnosi. Uživaš v izzivih, ki ti jih ponuja življenje in si vedno pripravljen iti naprej. In obratno: oseba, ki o sebi nima visokega mnenja, se tudi ne ceni prav dosti.S časom in okoliščinami se lahko močno spreminja.

Samopodoba je, kako vidiš samega sebe, oz. kaj verjameš o sebi. Samopodob je več: “telesna”: kako vidiš svojo telesno pojavo, “čustvena”: kakšna čustva gojiš in imaš v sebi, “intelektualna”: kakšne sposobnosti verjameš, da imaš in “socialna”: kaj si predstavljaš, da drugi mislijo o tebi ter “resnična”: pogled na samega sebe prav v tem trenutku in “idealna”: vpliva na vaše odnose z drugimi in določa vašo poslovno uspešnost.

Samozavest je, da verjameš vase. Z lahkoto se naučiš novih veščin, sklepaš prijateljstva, imaš srečna razmerja, se hitro prilagodiš spremembam in dosegaš tisto, kar si želiš v življenju. Visoka stopnja samozavesti se kaže v prepričanju, da kakršnokoli aktivnost si izberem, vem, da se bom dobro odrezal. Včasih pa je oseba samozavestna na enem področju, na drugem pa ji samozavesti primanjkuje.

Samospoštovanje, samopodoba in samozavest ni nekaj, kar pride samo od sebe, temveč gre za proces, ki raste skupaj s teboj.

3. Izvedba raziskave in ugotovitve

Učiteljice ( in redki učitelji) v naših razgovorih potožijo, da so vedno manj samozavestni, saj nas šolska zakonodaja neredko pusti na cedilu.

Zastavila sem si raziskovalno vprašanje: »Kakšna je danes učiteljeva samopodoba in z njo povezano samospoštovanje?« Na vprašanja je odgovarjalo 20 učiteljev razrednega pouka centrale šole in njenih dveh podružnic z več kot dvajsetletno pedagoško prakso. Na zastavljene trditve so odgovarjali z: se strinjam oz. se ne strinjam.

  • Družba ceni moje delo.
  • Vodstvo šole ima o mojem delu dobro mnenje in me večkrat pohvali.
  • V svojem delu uživam, saj mi učenci vračajo moj vloženi trud.
  • Starši so se nekoč bolj obračali name glede nasvetov o vzgoji otrok.
  • S sodelavci se razumemo in si pri delu pomagamo.
  • Starši učencev mi pogosto povedo, da delo dobro opravljam.
  • Nekoč so učitelji v družbi več veljali kakor danes.
  • Pogosto imam občutek, da nisem kos delu v razredu.
  • Opazila se, da so bile nekoč učiteljice bolj urejene (obleka, frizura …) kakor danes.
  • Čutim, da so starši v večini nastrojeni proti šoli in imajo veliko negativnih pripomb glede učiteljev.

Po pregledu odgovorov je bil razviden visok delež učiteljev, ki menijo, da družba ne ceni njihovega dela, vodstvo pa jih ne pohvali dovolj za njihovo delo.  Malokrat so pohvaljeni tudi s strani staršev in kar polovica jih čuti, da so starši nastrojeni proti šoli. Zanimivo je, da se prav vsi strinjajo, da so nekoč učitelji v družbi več veljali kakor danes.

Po drugi strani pa večina teh učiteljev trdi, da so kos delu v razredu, da v svojem delu uživajo, ker jim učenci vračajo spoštovanje in znajo ceniti njihov vloženi trud. S sodelavci se razumejo in si med seboj pomagajo.

Iz podatkov lahko sklepamo, da učiteljevo pozitivno samopodobo znižujejo: vodstvo šole, starši in družba nasploh. Delo z učenci pa jih osrečuje in so mu kos. Gre torej za negativne dejavnike, ki prihajajo od zunaj in na katere učitelji ne morejo vplivati. Problem ni v njih samih, saj kljub težavam ohranjajo ljubezen do svojega poklica. S tem pa na nek način tudi kljubujejo negativni samopodobi. Motiviranost za delo v šoli iščejo znotraj sebe.

4. Zaključek

Ali sem torej dobila odgovor na moje zastavljeno vprašanje, kakšna je učiteljeva samopodoba na naši šoli? Gotovo ne v celoti, saj je v raziskavi sodelovalo premalo učiteljev. Prepričana sem, da bi bili rezultati podobni za večino osnovnih šol v Sloveniji.

Potrdila sem  prepričanje, da so moji problemi pri pedagoškem delu podobni problemom večine kolegov. Včasih samopodobo dvigne že samo dejstvo, da nisi osamljen otok sredi morja. Nadaljnji korak je, da učitelji beremo literaturo, ki govori o tem, kako si lahko sami pomagamo pri dvigu samopodobe. Položaj v družbi lahko zasukamo v pozitivno smer predvsem tako, da smo pri svojem delu strokovni. Za dosego tega pa je potrebno nenehno učiteljevo učenje in izpopolnjevanje.

Literatura

Oglasi

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Psihologija i označen sa , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.