Pesmi in jedi iz roda v rod

katja_hodnik

Katja Hodnik

Uvod

V vsakdanjem sodobnem življenju postaja skrb za varovanje in ohranjanje kulturne dediščine vedno bolj pomembna. Prav je, da se kulturna vzgoja začne že v otroštvu in se nadaljuje v nadaljnjih obdobjih izobraževanja, saj oblikuje zgodovinsko zavest in pozitiven odnos do varovanja in ohranjanja kulturne dediščine. Prav tako izoblikuje zavedanje, da človek kulturno dediščino ustvarja tudi v sedanjosti.

Zadnje čase z rahlo mero zaskrbljenosti spremljamo kako se naša družba spreminja in kako to vpliva na življenje mnogih družin. Razpoloženje je v veliki meri odvisno, kaj se dogaja v srcu družine -v kuhinji- in za mizo, kjer obedujemo in kjer vsakodnevni skupni obroki ponujajo obojim, odraslim in otrokom, idealno priložnost, da pokažejo, kako se počutijo.

Učencem smo s tedenskim projektom želeli približati odnos do hrane in petja nekoč in danes in jih spodbuditi k opazovanju preteklega časa, da spoznajo, da je vsak predmet, vsaka jed, vsaka pesem povezana z zgodbo o življenju ljudi v nekem preteklem obdobju.

Raziskovalna naloga

Pred začetkom tedna so učenci dobili nalogo, da raziščejo katere ljudske pesmi znajo zapeti stari starši, starši in jih poznajo tudi oni. Prav tako so ugotavljali katere jedi in pregovori se v njihovi družini prenašajo iz roda v rod. Učenci so zapisali katere jedi bi tudi oni radi znali pripraviti in tudi katere ljudske pesmi, ki jih znajo starši in stari starši bi se radi še naučili. Ugotavljali so ob katerih priložnostih se je pelo včasih in razmišljali o petju v družini danes.

Ugotovitve: Ugotovili so, da stari starši poznajo več pesmi kot starši. Le ti so jih prepevali ob različnih priložnostih, ki so bile povezane z delom na poljih in praznovanjih. Izmed mnogih pesmi smo izbrali deset najbolj poznanih ljudskih pesmi, ki jih znajo tri generacije

Jedi, ki so se jih starši naučili pripraviti po receptu svojih staršev so bile jabolčni štrudelj, močnik, ričet, žganci, orehova potica, štruklji… Učenci so izbrali jed, ki bi jo tudi sami radi znali pripraviti tako, kot jo znajo babice in mamice.

Raziskovalna naloga nas je ogrela in učencem sem predstavila dejavnosti, ki bodo potekale ob Tednu otroka. Po njihovih odzivih sem bila prepričana, da nas čaka zabaven teden.

Pohod do mlinarja

»Ob bistrem potoku Kobila je mlin, a jaz sem pa mlinarjev sin…«, nimageam je povedal g. Anton Rangus, ko smo po uri in pol hoje prispeli v Gorenje Vrhpolje. Že ob poti smo opazovali naravno in kulturno dediščino v naši okolici, a glavni cilj dneva je bilo spoznati mlinarstvo nekoč in danes. Toplino mlina smo začutili v spominski sobi, ko smo si ogledali stare predmete in poslušali zanimive zgodbe. Zavrteli smo mlinsko kolo in imagesi ogledali ribogojnico.

Kaj je žito? Kako ga pridobimo? Kako ga uporabljamo? Katere vrst žit poznamo? Spoznali smo tatarsko ajdo, ajdo, piro, ječmen , koruzo in proso. Potipali in povonjali smo zrna. Ogledali smo si sodoben mlin, skladišče in trgovino.

V kuhinji naših babic

Vsak razred se je odpravil h gospodinji, ki je za vse skuhala jed, ki jo je znala pripraviti že njena mamica. Najprej so poslušali recept, nato pa si ogledali še praktičen prikaz. Začutili so toplino in čar velike družine, saj so pripravljeno hrano tudi pojedli. Žganci in mleko ter močnik so bili nepozabni.

Skupaj smo po dobri malici še zapeli. Po prihodu smo strnili vtise. Pogovarjali smo se o bontonu pri jedi nekoč in danes. Poiskali smo nekaj razlik in podobnosti. Na plakat smo zapisali najbolj zanimive. Npr. Za mizo moramo sedeti tako, da se s komolci ne opiramo na mizo. Hrano prvi vzamejo odrasli, otroci morajo potrpežljivo počakati. Za mizo otroci vljudno odgovarjajo na vprašanja odraslih in ne silijo z besedo v ospredje. Pripombe o pripravi hrane niso primerne. Kadar na mizi kaj manjka, naj za tisto poskrbe otroci.(S.in E. Ružić, Bonton za otroke)

Pri lončarki

V učnem načrtu je zapisano, da splošni cilji pri spoznavanju okolja izhajajo iz kompetenc kot kombinacija znanja, spretnosti in odnosov, ki ustrezajo okoliščinam in prispevajo k uspešnemu življenju v družbi. Uresničujejo se z aktivnim spoznavanjem okolja in ustvarjanjem pogojev in priložnosti, ki bodo razvijale različne spretnosti in sposobnosti. Dnevi dejavnosti pa naj vzpodbujajo vedoželjnost, ustvarjalnost in samoiniciativnost učencev in učenk za samostojno reševanje problemov in pridobivanje izkušenj. Znanje različnih področij naj povezujejo v celoto.

Tako smo v okviru projekta obiskali ga. Silvijo Goršin v Lončarskem ateljeju Polde.

Ga. Silvija izhaja iz lončarske družine, saj sta bila lončarja tako ded kot njen oče.

V toplem lončarskem ateljeju smo začutili ljubezen do gline, ki nam jo je lončarka opisala z vso toplino in pozitivnim odnosom. Spoznali smo postopek izdelovanja skodelice in se zavzeto lotili dela tako, da smo pozabili na lakoto. Izpod naših spretnih prstov so po navodilih nastajale skodelice. Vsi smo poslušali, opazovali, delali in oblikovali. Nobenega prepira, le strpnost, sodelovanje in želja po lepi in uporabni skodelici. Zanimive so bile tudi zgodbe očeta Poldeta, ki nam je z veseljem pomagal. Znanje se je prenašalo iz roda v rod.

Ljudske pevke prepevale z nami

Glede na to, da je v zadnjih stoletjih celotno kulturno življenje, kot tudi izobraževanje, doživelo velike spremembe, ljudje danes pojejo manj kot kadar koli prej.

Platon je dejal.„Mi pripisujemo izjemen pomen glasbeni vzgoji, ker ritem in harmonija prodrejo najgloblje v notranjost duše in tukaj predstavljajo najmočnejšo oporno točko, ki v vzgojo prinaša vrlino in človeka okrepi.“

imageTako smo želeli učencem pokazati, da nas petje povezuje. Povabili smo Ljudske pevke, upokojene gospe, ki jih povezuje ljubezen do petja in druženja. Sprva z nami nameravale zapeti nekaj dogovorjenih pesmi, a so nas pesmi povezale in prepevali smo skoraj uro. Učenci so znova in znova predlagali pesem, gospe so seveda večina ljudskih pesmi znale in z veseljem pele z nami. Medgeneracijska energija je bila nepozabna. Presenečeni smo bili vsi in zagotovo petje povzdiguje ljudi.

Društvo kmetic in hrana nekoč

Prehranjevanje ima simboličen pomen, ki pomembno vpliva na posameznika, igra pomembno vlogo pri izgradnji njegove identitete in občutkov nacionalne pripadnosti. Ti občutki se vselej konstruirajo skozi razliko do drugega, ki najpogosteje predstavlja nekaj tujega. Zato hkrati, ko uživamo določeno hrano, ki je pojmovana kot tradicionalna narodna hrana, ustvarjamo občutke povezanosti z našo etnično skupino

Društvo kmetic Šentjernej je prostovoljno združenje deklet in žena iz Šentjerneja in okolice. Društvo se zavzema za povezovanje in izobraževanje članic o prehrani, zdravju, urejanju doma in okolice. Članici društva smo povabili, da nam predstavijo košček svojega znanja. Oblečene v dolenjskih narodnih nošah so nam predstavile proseno kašo, ocvirkovo potico in močnik, jedi, ki so poleg žgancev, predstavljajo del naše kulturne dediščine.

Pregovori

Reki in pregovori so jezikovne strukture, ki jih mentalni spomin hrani kot samostojne enote: ko nam kdo pove začetek znanega pregovora, že poznamo njegov zaključek. Velika zbiralca pregovorov sta bila Vojteh Kurnik in Fran Levstik. Lahko vsebujejo dobeseden ali preneseni pomen. Ura slovenščine, ko smo se pogovarjali o rabi pregovorov doma je bila zabavna in poučna. Pregovori, ki so ohranjeni v naših družinah so bili naslednji:

Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha.
Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga.
Kdor ne dela, naj ne je.
S trebuhom za kruhom.
Iz te moke ne bo kruha.
Boljši spanec kot žganec.
Vse je šlo za med.
Pri kosti je mesa zadosti.
Lakota je najboljša začimba.
V vinu je resnica.
Kdor jezika špara, kruha strada.
Bogati ljudje živijo, da jedo. Jaz pa jem, da živim.
Prazna vreča ne stoji pokonci.Kakor pri delu, tako pri jelu.
Kdor prvi pride, prvi melje.
Sit lačnega ne razume.

Razstavi ob koncu projekta

imageimage

Zaključek

Projekt je ponovno pokazal prednost podeželja. Enostavno veš, da na ljudi na podeželju lahko računaš. Občutek pripadnosti in solidarnost sta za vzgojo otrok zelo pomembna. Naravno je, da smo med seboj povezani, da vzpostavljamo stike, komuniciramo in si pomagamo. Za spomin pa nam bo ostala tudi priložnostna knjižica receptov, fotografij, zapisov in pregovorov.

Literatura:

  1. JESPER J., 2012, Hura, gremo jest, Radovljica, Didakta d.o.o.
  2. RUŽIČ S. in E., 1983-84, Bonton za otroke, Ljubljana, Centar Gospić
  3. Orpheus
  4. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport
  5. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti
Oglasi

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Uncategorized i označen sa , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.