Odziv učencev na ljudsko slovstvo domačega kraja

denis_matezic

Denis Matežič

1. Uvod

Ljudsko slovstvo zajema krajša otroška besedila, pravljice, pesmice, basni, reke in pregovore, razlagalne pripovedke … Nekoč so starši z njimi želeli otroke pritegniti k delu, jih na tak način vzgajali, ali pa si preprosto krajšali čas. Pobuda za njihov nastanek so bila preprosta kmečka opravila, ljudski običaji in otroške igre. Spoznanje, kako naš podmladek malo ve o življenju ljudi v preteklosti, in kako zavzeto prisluhne domačim pesmicam, zgodbicam ter pogovornemu jeziku, nas je prepričal, da smo v domačem kraju začeli iskati že skoraj pozabljena ljudska besedila, iz katerih je odsevalo življenje in delo ljudi v preteklosti. S snemanjem in zapisom smo pred pozabo obvarovali bogastvo slovstvene folklore in ohranili narečni jezik.

Zbiranje ljudskega gradiva je etično poslanstvo in plemenita naloga. Učitelj ga pri pouku posreduje učencem z namenom, da pri njih vzbudi ljubezen in spoštovanje do domačih korenin in učencem pomaga pridobiti znanje o bogastvu slovstvene kulture in izoblikovati narodno zavest.

2. Iskanje folklornega gradiva

Starejše domačine, ki se še spominjajo pesmic, pravljic, pregovorov … smo obiskali na njihovih domovih ali pa jih povabili v razred. Povedali so nam, da so jim peli pesmice in pripovedovali pravljice njihovi starši in stari starši. Še nezapisana ljudska besedila, ki so nam jih pripovedovali v narečnem jeziku, smo snemali, saj smo želeli ohraniti pogovorni jezik, ki ga v kraju govorijo predvsem še starejši ljudje. Kasneje smo pesmice, pravljice in ostala besedila zapisali v narečju z razlago starih besed ter jih razvrstili v zvrsti in podzvrsti slovstvene folklore: ritmizirani obrazci, pesništvo in pripovedništvo. Zapisali smo tudi letnico izvora, če so se jo starejši spomnili in leto rojstva pripovedovalca. Nekaj besedil so našli tudi učenci sami. Različne pravljice, šaljivke in uganke so jim povedali njihovi dedki in babice.

3. Obravnava ljudskega slovstva pri pouku in odzivi učencev

Pri slovenskem jeziku in glasbeni umetnosti smo v prvem, drugem in tretjem razredu obravnavali zbrana ljudska besedila posneta na terenu in v razredu. Pri obravnavi smo sledili funkcionalnim in izobraževalnim ciljem iz učnega načrta za prvo triletje. Po poslušanju posnetkov so učenci sprejemali, interpretirali in poustvarjali umetnostna besedila. Naloge so reševali po svojih sposobnostih in zmožnostih. Pojasnjevali so pregovore, se učili peti pesmice, brali in analizirali pravljice ter iskali in zapisovali narečne besede. Pri likovni umetnosti so izdelovali lutke. Pravljice so dramatizirali. V pravljicah o volku in lisici so iskali razlike in podobnosti, dogodke so opisovali s svojega zornega kota ali pravljico zapisovali v stripu s kombinacijo slike in besede. Učenci so se naučili izštevanke, šaljivke, molitvice, uganke … Predvsem pa so se ustvarjalno izražali z ilustracijo.

clip_image002
Slika 1. Ilustracija Volk pije vodo iz kala

Pri delu, ki se je medpredmetno povezovalo, so bili izvirni in motivirani. V ustreznem glasovnem obsegu so peli ljudske pesmi in jih spremljali s preprostimi instrumenti z namenom, da bi ohranili slovensko glasbeno zapuščino. Po poslušanju folklornega gradiva pa so izražali svoje razumevanje besedil in jih prepoznavali še z drugega zornega kota. V mislih so jih dopolnjevali s svojimi domišljijskimi podobami ter jih povezovali s svojim izkušenjskim in čustvenim svetom. Z ilustracijo so izrazili občutenje in odnos do prebranega ter pri slikanju upodobili najbolj zanimiv motiv na svojevrsten in ustvarjalen način.

clip_image004Slika 2. Ilustracija Prstne igre

V preprostih besedilih so iskali narečne besede in jih zamenjali s knjižnimi. Pravljico so zapisali narečno in s spremenjenim zaključkom. Podobne zgodbe so poiskali tudi sami. Obravnava ljudskega slovstva pri pouku nas je prepričala, da ga učenci potrebujejo zaradi njegove preprostosti in hudomušnosti. Besedila so jim bila zelo zanimiva. Zapisana in izgovorjena beseda v narečnem jeziku je v njih zbudila ponos in občutek pripadnosti svojemu kraju.

clip_image006Slika 3. Ilustracija pravljice Lisice kradejo kokoši in zapis nadaljevanja v narečju.

Ob zaključku šolskega leta smo staršem in krajanom predstavili pravljice, otroška besedila in pesmice. Izdelali smo sceno, ki je ponazorila kmečko dvorišče, sešili preproste obleke, plesali in pesmice spremljali z ljudskimi glasbili. Z nastopom smo ponosno prikazali del bogastva kulturne dediščine, ki je v kraju še živa.

4. Zaključek

Ljudsko slovstvo je pomembna kulturna vrednota in ima trajno estetsko vrednost. Z iskanjem in zapisovanjem že skoraj pozabljenih nezapisanih besedil, ki so nastala ob druženju mlajše in starejše generacije, smo ohranili kulturno dediščino v domačem kraju. Starejši domačini so nam zgodbe povedali vsakokrat nekoliko drugače. Vedeli so povedati, da je bilo nekoč zgodbic še več, a se jih ne spomnijo več. Danes se je ohranilo največ pravljic in otroških besedil. Novi časi in drugačne življenjske razmere so pripomogle, da ljudsko slovstvo v svojem naravnem okolju ni več tako močno prisotno. Zbrano gradivo je postalo učno gradivo za mlajše generacije. S tem bodo bodoči rodovi spoznavali bogastvo starega pogovornega jezika, ki ima več kot stoletno tradicijo na domačih tleh.

Literatura

  1. Saksida, Igor. (1994). Izhodišča in modeli šolske interpretacije mladinske književnosti. Trzin: Different.
  2. Stanonik, Marija. (1999). Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS.
  3. Učni načrt za slovenščino. (2011). Ljubljana: Zavod za šolstvo
Oglasi

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Uncategorized. Bookmarkirajte stalnu vezu.