Kaj romskim učencem v Mariboru pomeni šola?

milanka_munda

Milanka Munda

Povzetek

Pri analizi vzrokov za slab šolskih obisk in učni uspeh romskih učencev se pogosto izpostavlja prepričanje strokovnjakov, da romski učenci in njihovi starši ne cenijo šole in izobraževanja. V nasprotju s tem raziskave, delane z romskimi učenci in njihovimi starši ugotavljajo, da so le-ti lahko zadržani do šole, vendar pogosto ne zato, ker ne bi cenili šolskega znanja, temveč ker se bojijo, da bodo v šoli izpostavljeni sramotenju, poniževanju in nespoštovanju njihove kulture.

Da bi dobili odgovor na vprašanje, kaj romskim učencem pomeni šola, smo naredili intervjuje z 77 romskimi učenci, ki obiskujejo osnovno šolo v Mariboru.

clip_image002Raziskava kaže, da večina v vzorec vključenih romskih učencev rada hodi v šolo in se zaveda pomena šole tako z vidika osvajanja znanja, kot tudi z vidika zagotovitve boljše prihodnosti. Kaže tudi, da je šola za večino zajetih učencev prijeten in pomemben prostor vzpostavljanja socialnih stikov.

Športne igre na šolskem igrišču.

Uvod

Dejstvo je, da na tisoče romskih otrok v Evropi ni nikoli obiskovalo šole, tisoči so jo nehali obiskovati pred zaključkom svoje šolske obveznosti in da je njihov šolski uspeh bistveno slabši od povprečja (European Economic and Social Committee 2009).

Tudi v Sloveniji je učni uspeh romskih učencev bistveno slabši od učnega uspeha ostalih učencev, poleg tega pa pogosto ne dokončajo obveznega izobraževanja in so usmerjeni v posebne šole (Vonta idr. 2011). Več kot 70% Romov v Sloveniji ni zaključilo osnovne šole in komaj 3% jih je zaključilo srednjo šolo (Bačlija 2008). Večina se bojuje s stanovanjskimi težavami in so nezaposleni.

Romi v Mariboru

Položaj Romov v Mariboru je drugačen od povprečja.

V Maribor so se Romi začeli naseljevati v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, veliko se jih je priselilo v času balkanskih vojn in trenutno živi v Mariboru z okolico okoli 3.500 (Pirc v Bešter in Medvešek 2012, str. 16, Munda 2012) Romov, po podatkih Romov samih blizu 4.000 (Muršič 2012). V mestu živita dve večji skupini Romov. Prvi izhajajo iz Metohije in večinoma govorijo albansko. Drugi so po izvoru večinoma iz okolice Kosovske Mitrovice in govorijo romsko. Večinoma so muslimanske veroizpovedi, manj pravoslavne in katoliške (Muršič 2012, Munda 2012). Prav tako so večinoma integrirani med večinsko prebivalstvo, živijo v bolj ali manj urejenih hišah ali stanovanjskih blokih, večina ima ugodnejši socialno-ekonomski položaj od Romov, živečih v drugih okoljih. Nekateri Romi v Mariboru se preživljajo s trgovsko dejavnostjo, nekaj jih ima svoja podjetja, mnogi pa živijo od socialne pomoči (prav tam). Naša raziskava je pokazala, da ima večina romskih učencev doma računalnike in povezavo z internetom, mobilni telefon, oblačijo se podobno kot njihovi neromski vrstniki in se z njimi tudi družijo (Munda 2012; Peček in Munda 2015).

Pred tridesetimi leti je bila situacija v Mariboru povsem drugačna. Romski učenci v Mariboru so neredno hodili v šolo, njihovi starši pa niso kazali zanimanja za šolo in sodelovanje z učitelji. Njihov učni napredek je bil slab, večkrat so ponavljali razrede (Popošek 2006). Tak odnos do šole je kazal, kot da izobrazba Romom ne predstavljala vrednote. Vzrok za nezaiteresiranost staršev za šolsko delo njihovih otrok pa je verjetno bilo tudi dejstvo, da zaradi svoje nizke izobrazbene ravni niso zmogli pomagati svojim otrokom pri šolskem delu in jim omogočiti spodbudnega učnega okolja, kar pa so učitelji od njih pogosto pričakovali (Munda 2012; Muršič 2012; Popošek 2006).

Da bi dvignili izobrazbeno raven Romov v Mariboru so bili od 1998. leta pod okriljem Andragoškega zavoda Maribor – Ljudske univerze izpeljani številni projekti, katerih namen je bil povečati kakovost izobrazbe odraslih Romov, kakor tudi starše motivirati, da bi vključevali otroke v šolo (Munda 2012). Predstaviti so jim želeli dejstvo, da sta v današnjem času znanje in višja izobrazba pogoj za zaposlitev ter boljše, dostojnejše življenje.

Prav tako so začeli v šolah dajati večjo pozornost na inkluzivno naravnano izobraževanje, na ustvarjanje občutka varnosti, upoštevanje različnosti, na krepitev pripadnosti posameznika razredni skupnosti in oblikovanje pozitivne medkulturne klime med vsemi udeleženci v šolske prostoru (Popošek 2006). Pri tem izpostavljamo Osnovno šolo Janka Padežnika Maribor. Projekti so bili usmerjeni ne le na delo s starši in romskimi učenci, temveč tudi na usposabljanje učiteljev za delo z romskimi učenci in starši (Munda 2012). Tako danes starši srednje generacije vse bolj sodelujejo s šolo, podpirajo interes otrok za izobraževanje in jih pri tem spodbujajo (Munda in Peček 2013; Muršič 2012).

Ocene, koliko romskih otrok se dejansko šola, se razlikujejo, kar je med drugim rezultat tega, da se nekateri Romi opredeljujejo za pripadnike druge narodnosti (Muršič 2012), pa tudi težav pri zbiranju tovrstnih podatkov, ki obstajajo pri nas zaradi Zakona o varstvu osebnih podatkov. Po analizi Andric (2006) je bilo v osnovne šole v Mariboru vključeno približno 250 romskih otrok, medtem ko pripadniki romske skupnosti za nekaj let kasneje navajajo bistveno višjo številko. Bečiri, predsednik romskega društva Romani Pralipe, (v Muršič 2012, str. 73) npr. navaja, da obiskuje osnovne šole v Mariboru 400 do 500 otrok, srednjo pa okoli 150. Da romski otroci obiskujejo osnovno šolo in jo v večini primerov tudi zaključijo, nekateri pa se vpisujejo tudi v nadaljnje šolanje, navaja Rexhep Krasniq (v Muršič 2012, str. 73) ki pravi, da ima »128 mladih […] končano srednjo šolo, nekateri se šolajo na šesti stopnji, imamo pa že tudi punce s sedmo stopnjo izobrazbe.«

Metoda

Vzorec

Prošnje za intervjuvanje romskih učencev smo poslali na 13 osnovnih šol v Mariboru in sicer tistih, v katere je vpisanih največ romskih učencev. Intervjuvali smo vse romske učence, za katere smo pridobili soglasje staršev. Zaradi manjšega števila izkušenj ter zato predvidoma slabše oblikovanih stališč do šole, v vzorec nismo zajeli učencev 1. razredov. V raziskavo je bilo vključenih 77 učencev, od tega je bilo 40 deklet in 37 fantov; 25 je učencev prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja (VIO), 27 drugega, 25 učencev pa iz tretjega.

Instrument

Pri oblikovanju vprašanj za intervju smo izhajali iz že opravljenih raziskav, ki govorijo o odnosu učencev do šole (Macura-Milovanović, 2006). V pričujočem prispevku analiziramo le del raziskave, v katerem smo želeli ugotoviti, kaj pomeni romskim učencem šola. Romske učence smo vprašali:

  • Zamisli si, da moraš nekomu, ki je mlajši o tebe, razložiti, kaj je to šola. Kaj bi mu rekel/rekla?
  • Zakaj misliš, da otroci sploh hodijo v šolo? Se ti zdi šolanje pomembno? Zakaj?

Rezultati in interpretacija

Vrednotenje šole in šolskih rezultatov

Z prvim vprašanjem smo želeli izvedeti, kako bi učenci razložili, kaj je šola. Odgovore smo razvrstili v pet kategorij. V kategorijo “izobraževalna” smo uvrstili odgovore, v katerih so učenci navajali, da je šola prostor, kjer se učiš; v kategorijo “funkcionalna” smo uvrstili odgovore, v katerih so učenci navajali da je šola prostor, kjer se igraš, opravljaš naloge, pišeš, bereš; v kategorijo “afektivna” smo uvrstili odgovore, kjer so učenci šolo povezovali s počutjem v njej; “perspektivna”, kjer so navajali pomen šole za pridobitev izobrazbe, za zaposlitev, za zaslužek; ter “vzgojna”, kjer so navajali obnašanje, ki je zaželeno v šoli. Kot kaže preglednica 1 so učenci navajali odgovore, ki smo jih lahko razvrstili v več kategorij.

clip_image004Preglednica 1: Pojem šole

Med intervjuvanimi učencev so najštevilnejše izobraževalne definicije šole. Odgovori kažejo na prepričanje, da je šolanje pomembno predvsem z vidika osvajanja znanja:

»… Če gre v šolo, bo imel veliko pamet …«(deček, 3. razred, 9 let)

»Da se tam naučiš brat, pisat; da bo nekaj znal, ko bo starejši.«(deklica, 9. razred, 15 let)

Petina učencev je izpostavila, da je šolanje pomembno za poznejšo zaposlitev in zaslužek, ki je potreben za preživljanje sebe in družine:

»… Če bom hodil v šolo, bom lahko učitelj ali pa bom hodil v službo in bom zaslužil denar. S tem denarjem si bom kupil avto ali hišo. Da lahko narediš izpit za avto …« (deček, 3. razred, 9 let)

»Povedala bi mu, da je dobro, da hodi v šolo, da ko je velik, lahko kaj dela in si kaj zasluži …« (deklica, 4. razred, 11 let)

Da je šola namenjena vzgoji, je govorilo 15 učencev:

»Moraš ubogat učiteljico … V šoli ne smemo špukati. Šola je, da ne smemo bit nesramni.« (deček, 3. razred, 9 let)

»V šoli moraš upoštevat pravila …, moraš ubogat učitelje, ne smeš delat bedarij tak ko eni.« (deklica, 5. razred, 11 let)

Po številu odgovorov sledita afektivna in funkcionalna definicija šole. V zvezi z afektivno definicijo šole učenci navajajo:

»Da je fajn hodit v šolo … Tak bi mi razložil, da bi rad šel v šolo.« (deček, 9. razred, 16 let)

»…, da je šola fajn, da boš se vedno varno in fajn počuto. Če se boš potrudil, boš ponosen na sebe in na svojo šolo.« (deklica, 6. razred, 12 let)

Navedimo še nekaj primerov funkcionalne definicije šole ki govori o tem, kar učenci v šoli počnejo:

» … se igraš med odmorom …« (deček, 4. razred, 10 let)

» … da moraš opravljat naloge.« (deklica, 5. razred, 12 let)

Z drugim vprašanjem smo želeli izvedeti, ali se zdi romskim učencem šolanje pomembno in zakaj. Vsi učenci so izpostavili, da je šolanje pomembno, odgovore pa smo razvrstili v tri kategorije in sicer “izobraževalna”, kjer smo uvrstili odgovore otrok, ki govorijo o šoli kot instituciji, ki je namenjena procesu osvajanja znanja; “perspektivna”, kamor smo uvrstili odgovore, ki govorijo o šoli kot tisti, ki omogoča zaposlitev, pridobitev poklica, zaslužek; in “vzgojna”, kamor smo uvrstili odgovore, v katerih učenci izpostavljajo pomen šole pri oblikovanju učenčevega obnašanja. Kot kaže preglednica 2 smo odgovore učencev lahko razvrstili v več kategorij.

 

clip_image006Preglednica 2: Funkcija šole

Največ odgovorov učencev se nanaša na pomen šole z vidika pridobivanje znanja:

»Šola je najpomembnejša v življenju, da smo pametni. Moramo končati šolo in da nekaj vemo: pisat, da poznamo številke …« (deček, 4. razred, 10 let)

»Je pomembno, zato da se učiš, da znaš tekoče brati, da znaš računati, da znaš pisane črke in tiskane.« (deklica, 2. razred, 8 let)

50 učencev je izpostavilo, da je šola pomembna priprava za življenje in prihodnjo zaposlitev:

»Da imajo kaj od tega. Da če se poročijo in imajo družino, da jo lahko nahranijo. Da boš imel službo. Ker brez šole ne moreš imeti službe.« (deček, 8. razred, 14 let)

»… in da ko boš starejši, si lahko vse, kar hočeš – učiteljica, veterinarka in vse ostalo.« (deklica, 2. razred, 8 let)

Najmanj učencev, le tri deklice, od tega dve iz prvega VIO in ena iz drugega, so izpostavili vzgojno funkcijo šole:

»Je pomembno. Da se naučijo reda …« (deček, 3. razred, 9 let)

» …, da se lepo obnašamo.« (deklica, 3. razred, 9 let)

Zanimalo nas je tudi, kakšni so njihovi razlogi za obiskovanje šole. Odgovore, ki smo jih dobili, smo razvrstili v tri kategorije: »izobraževalni« razlogi (učenje, branje, pisanje, računanje, znanje in vedenje); »socialni« razlogi (prijatelji in igra); »perspektivni« razlogi (zaposlitev, poklic, status). Nekateri učenci so navedli razloge, ki smo jih lahko razvrstili v več omenjenih kategorij.

 

clip_image008Preglednica 3: Razlogi za obiskovanje šole

Največ odgovorov, ki jih je izrazila več kot polovica učencev, kaže na izobraževalne razloge za obiskovanje šole:

» …, ker se rad učim, ker rad dosti znam… Rad bi šel v vse razrede, da bi videl, kako delo je tam.«(deček, 3. razred, 9 let)

»Ja, zato ker rada berem in računam, pišem.« (deklica, 2. razred, 8 let)

32 učencev je izrazilo socialne razloge za afiniteto do šole in sicer, da je šola zanje prijeten in pogosto nenadomestljiv prostor srečevanja kar govori tudi o tem, da se v šoli čutijo sprejete.

»Zato, ker imam prijatelje in se družim z njimi. Med počitnicami mi je dolgčas in komaj čakam, da je zopet šola.« (deček, 4. razred, 10 let)

»Ja, ker so tu sošolke in sošolci, s katerimi se družimo. Vedno se kaj zanimivega zgodi. Pač v redu je.« (deklica, 8. razred, 16 let)

Četrtina odgovorov učencev pa izraža perspektivne razloge:

» … Hočem narediti izpit za avto …« (deček, 3. razred, 9 let)

«Ja … Ko bom velika, si želim, da bom prodajalka v slaščičarni.« (deklica, 4. razred, 11 let)clip_image010

Če si pogledamo odgovore učencev na vsa zastavljena vprašanja skupaj lahko vidimo, da je v ospredju med intervjuvanimi učenci izobraževalna funkcija šole.

Šola v naravi

Zaključek

Raziskava predstavljena v prispevku kaže, da se večina v vzorec vključenih romskih učencev zaveda pomena šole tako z vidika osvajanja znanja, kot tudi z vidika zagotovitve boljše prihodnosti. Hkrati pa je zanje šola tudi prijeten in pomemben prostor navezovanja socialnih stikov. Raziskava tudi kaže, da je romskim učencem, vključenim v vzorec, tradicija pomembna. Da velja to ne le zanje, potrjujejo tudi druge raziskave (npr. European Economic and Social Committee 2009; Symeour idr. 2009) iz česar bi lahko zaključili da je naloga šole, da oblikuje šolski program na tak način, da omogoči romskim učencem ohranjanje kulture, ostalim učencem pa njeno spoznavanje in razumevanje.

Rezultate raziskave lahko razumemo v kontekstu kvalitetnega dela z romskimi učenci in njihovimi starši večine učiteljev in strokovnih delavcev na šolah, v katere so bili intervjuvani učenci vključeni. Kot kažejo tudi raziskave bodo v šolah, kjer uspejo učitelji clip_image012oblikovati podporno okolje in spoštljivo klimo za vsakega učenca in njihovega starša, učenci lažje razumeli, da je pomembno hoditi v šolo in jo videli kot sestavni del svojega življenja (Gobbo 2009; Patrick idr. 2007; Symeou idr. 2009; Voelkl 1997).

Romski učenec ponosno kaže spričevalo in pohvalo ob koncu šolskega leta.

Literatura in viri

  1. Andric, S. (2006). Položaj otroka v romski družini (mariborski Romi). Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo.
  2. Bačlija, I. (2008). ‘Positive discrimination’ policies for inclusion of Europe’s largest minority: examples of educational policies for the Roma minority in Europe. Politička misao, 45, št. 5, str. 175-189.
  3. Bešter, R. in Medvešek, M. (2012). Romani educational incubators – An aid for students in the learning process. V: R. Bešter, V. Klopčič in M. Medvešek (ur.). Formal and informal education for Roma. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, str. 13–35.
  4. European Economic and Social Committee. (2009). Opinion of the European Economic and Social Committee on the ‘Integration of minorities – Roma’. Official Journal of the European Union C27/20, 3. 2. 2009: 88-94. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2009:027:0088:0094:EN:PDF (pridobljeno 18. 3. 2014).
  5. Gobbo, F. (2009). The INSETRom project in Turin (Italy): outcomes and reflections. Intercultural Education, 20, št. 6, str. 523-535.
  6. Macura-Milovanović, S. (2006). Otroci iz Deponije. Pedagoški vidiki vključevanja romskih otrok v izobraževalni sistem – analiza akcijskega eksperimenta. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
  7. Munda, M. (2012). Počutje romskih učencev v osnovni šoli v Mariboru. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
  8. Munda, M. in Peček, M. (2013). Aspiracije in vključenost romskih staršev v izobraževanje svojih otrok. Socialna pedagogika, 17, št. 3/4, str. 133-157.
  9. Muršič, M. (2012). Mariborski Romi – od priseljevanja do sodobnih praks. Časopis za kritiko znanosti 39, št. 247, str. 67-82.
  10. Peček, M. in Munda, M. (2015). Odnos sošolcev in učiteljev do romskih učencev v osnovnih šolah v Mariboru. Dve domovini, št. 41, str. 163-176.
  11. Popošek, K. (2006). Prizadevanje za oblikovanje ustrezne večkulturne šolske klime. Sodobna pedagogika, 57, str. 310–317.
  12. Symeou, L., Karagiorgi, Y., Roussounidou, E. in Kaloyirou, C. (2009). Roma and their education in Cyprus: reflections on INSETRom teacher training for Roma inclusion. Intercultural education, 20, št. 6, str. 511-521.
  13. Voelkl, K. E. (1997). Identification with school. American Journal of Education, 105, št. 3, str. 294-318.
  14. Vonta, T., Jager, J., Rutar Leban T., Vidmar, M., Baranja, S., Rutar, S., idr. (2011). Nacionalna evalvacijska študija uspešnosti romskih učencev v osnovni šoli, končno poročilo. Ljubljana: Pedagoški institut.
Oglasi

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Primjeri dobre prakse i označen sa , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.