Dvig kakovosti medosebnih odnosov v predšolskem obdobju

brigita_hocevar 

Brigita Hočevar

Kako dvigniti kakovost medosebnih odnosov med otroki ter med otroki in odraslimi? Razvoj socialnosti se začne že pri novorojenčku in se nadaljuje vse življenje. Brez sodelovanja je nemogoče dosegati in obvladovati socialne zahteve, ki se od nas pričakujejo. Otrok z vstopom v družbo komunicira z okoljem, tako da sprošča in sprejema odzive. Tako gradi svojo samopodobo tudi s pomočjo zrcaljenja v očeh drugih. Socialne interakcije so vedno bolj pomembne in se jih poudarja tudi v predšolskem obdobju. Naloga vzgojiteljev je, da otroku ponudimo socialno stimulativno okolje, v katerem se razvija pozitivno vzdušje.

Socialne igre so eden izmed načinov razvijanja socialnih kompetenc, saj otrok spoznava, uči, išče možnosti lastnega izraza, strpnosti, razumevanja sebe in tudi drugih. Otroke sproščajo, ker lahko izražajo svoja čustva, stališča, vedo, da bodo sprejeti in razumljeni.

Socialne igre izvajam že vrsto let v skupini. Pri načrtovanju in izvajanju iger upoštevam načela, da ponudim vsebine, ki so za otroke aktualne, njihovi starosti primerno zahtevne in zasnovane na način, ki otroke pritegne k sodelovanju in jim ponudi zadostne možnosti izkustvenega učenja.

Slika prikazuje igro z naslovom Dobro jutro … Otroci sedijo v krogu in drug drugega pobožajo in zaželijo dobro jutro. Sprva so nekateri posamezniki med novinci zadržani. Ostali otroci pa se z nasmehom razveselijo dotika vrstnika in vzpostavijo tudi očesni kontakt. Igro izvajamo jutranjem krogu vse leto.

Igra Moje ime omogoča, da se na zabaven in prijeten način predstavijo skupini in razvijajo zadovoljstvo ob predstavljanju svojih posebnosti. Otroci stojijo v krogu, prvi pove svoje ime in doda gib. Ostali ponovijo ime in gib. Igra je zabavna in nezahtevna. Privabi vse otroke, počutijo se varne, saj vsi zmorejo nalogo. Pridobivajo komunikacijske veščine in krepijo samozavest.

Ta slika prikazuje igro Vesel(a) sem, ko … Igro izvajamo, ko se otroci med seboj poznajo in lahko povedo, ob katerih prijateljevih dejanjih so veseli. Otroci stojijo v krogu, gredo do vrstnika in mu povedo, ob katerem njegovem dejanju so veseli. Igra spodbuja prijetno čustvo ob razmisleku otroka o pozitivnih ravnanjih.

Igro Rad imam … se igramo v krogu. Izvajali smo jo tudi ob določenih temah. Ko je bila aktualna tema Sadje in zelenjava, je otrok v premikanje naštel, katere sadeže ima rad, in nato dodal še ime vrstnika ter ga objel. Tako so otroci naštevali in ponavljali imena sadežev in zelenjave ter ime vrstnika.

Igra Imaš lepe … spodbuja opazovanje posebnosti na drugem in omogoča, spodbuja njihovo ubesedenje. Otroci se pogosto omejijo na obraz, oblačila, barve in obutev. Pri dajanju in pri sprejemanju komplimentov so otroci pozitivno naravnani.

Opice, krokodili in ostale živali je igra, ki so jo otroci sproščeno izvajali po določenem času bivanja v vrtcu. Vzgojiteljici sva otroke opomnili na omejitev, da se ne smejo med seboj dotikati in motiti vrstnikov s svojim premikanjem. Omejitev je bilo potrebno sprva pogosto omenjati. Otroke sva usmerjali, da skačejo, poskakujejo na mestu, krilijo z rokami, da otresajo z glavo, da vzdihujejo, da se smejijo, plazijo … Otroci se ob tej igri nasmejijo in sprostijo.

Zrcaljenje, ob tej igri se otrok zaveda prostora, načina, kako se telo giba, ter spoznava različne položaje lastnega in tujega telesa. Igra poteka v paru. Najprej se otroka dogovorita, kdo bo najprej ogledalo in kdo tisti, ki bo kazal gibe. Otrok izvaja gibe, prijatelj pa jih zrcali oziroma ponavlja. V igro so otroci sprva vstopali zadržano, pogosteje, ko so jo izvajali več delov telesa so vnašali v gibanje. Vlogi se po določenem času zamenjata. Igra spodbuja pozitivne odnose med otroki in jih navaja na sodelovanje.

Ugani, kako se počutim je igra za usvajanje neverbalnega prepoznavanje čustev. Izbrani otrok je pokrit z odejo, ko ga otroci pokličejo, da se odkrije, ga povprašajo, kako se počuti. Otrok s pantomimo pokaže izbrano čustvo, ostali pa ga poskušajo ugotoviti. Posameznikom je težko prikazati določeno čustvo s kretnjami in mimiko. Najpogosteje in najbolj izrazito prikažejo veselje, jezo in žalost.

Osliček, kdo te jezi je igra ob kateri otrok prepoznava druge po barvi glasu. Izbranega otroka pokrijemo z odejo, drugi izbrani se nanj posede in ga pokliče po imenu. Če »osliček« ugotovi, kdo ga je poklical, sede v krog. Otroci se igro zelo radi igrajo in so tudi zelo uspešni pri prepoznavanju glasov.

Postavljanje kipa je igra, ki poteka v paru, nekdo je kipar in drugi njegova glina. Kipar počasi oblikuje in premika dele telesa v želeno obliko. Objekt mora ostati v izbranem položaju. To kiparjenje naj poteka v tišini. Nato si vsi kiparji ogledajo vse kipe. Potem naj se kipar postavi v vlogo kipa, ki ga je prej naredil iz gline. Gline si nato ogledajo, kakšen je bil njihov kip, in vse ostale kipe. Nato se vloge zamenjajo. Opaziti je, da nekateri posamezniki so glede na gibanje med kiparjenjem težko v vlogi kipa. Lažje jim je v vlogi kiparja.

Skupaj je igra skupinskega sodelovanja. Otroci se premikajo po prostoru, v katerem je na začetku toliko obročev, kolikor je otrok. Obroče postopoma odstranjujemo, otroci pa morajo med seboj sodelovati tako, da nihče izmed njih ne ostane brez mesta v obroču. Igro lahko izvajamo tudi s stoli, baloni, škatlami … Otroci po končani igri povedo, da jim je bilo lepo, ker so bili čisto skupaj.

Masaža je sprostitev z dotikom v paru ali v krogu. Izvajamo jo zelo pogosto, med letom v različnih situacijah. Ustvarimo prijetno vzdušje z glasbo. Otroke se vodi s tihim in mirnim glasom. Sprostitev omogoča, da otroci občutijo samega sebe, se zberejo in umirijo. Pri tej igri sodelujejo vsi otroci. Med pogovorom povedo, da jim je lepo, da so se dobro počutili, ker je bila glasba.

Otroci ob igri razvijajo medsebojne odnose, sposobnosti komunikacije in samozavest. Odzivi otrok na socialne igre so zelo pozitivni in kažejo na to, da otroci uživajo v tovrstnih organiziranih oblikah socialnega učenja. Igre so doživele svoj namen, ko smo se z otroki o vsebinah tudi pogovarjali, saj le tako pridobijo in obdelujejo informacije o svojem doživljanju in mišljenju in tudi od drugih. Pridobijo smiselno celoto zavedanja samega sebe in se učijo uživati v samostojnosti. Vzgojiteljevo poznavanje razvojnih zakonitosti otroka izjemno pomaga, da se v odnosih dobro uglasijo na drugega. Socialne igre so pokazatelj spodbujanja otrokovega razvoja in dvignejo kakovost medosebnim odnosov v predšolskem obdobju.

Literatura:

  1. Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod RS za šolstvo.
  2. Levec, A. (2000). To smo mi: priročnik za učenje socialnih veščin. Ljubljana: CenterKontura.
  3. Rozman, U. (2006). Trening socialnih veščin. Nova Gorica: Educa, Melior.
  4. Virk Rode, J., Belak Ožbolt, J. (1991). Razred kot socialna skupina in socialne igre. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
  5. Fotografije Brigita Hočevar
Oglasi

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Primjeri dobre prakse i označen sa , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.